Nebo ni bilo edino, kar je gorelo, ko se je sonce spuščalo. Moja punca, žareča od tistega zlatega sonca, je celotno plažo spremenila v svoj oder. In kakšen oder je bil to – zgrajen na nore krivuljah, s prsmi, ki so izzivale logiko, in z zadnjico, tako impresivno, da bi ustavila promet.

A lepe slike so bile le ogrevanje. To je bil polnopraven podvig. Moj fotoaparat je ni le ujel; požrl jo je. Med bliski so moje roke zasegle svoje ozemlje. Imel sem te dolge, močne noge obešene čez ramena, njena koža je bila vroča na dotik, njen medvedek že moker in mi govoril, da fotoaparat še zdaleč ni dovolj.

Nato je prevzela nadzor. Pogledala je naravnost v lečo, izziv v očeh, in se počasi razširila zame. Ne sramežljiv pogled, ampak polna, namerna predstava – puščala je, da umirajoča svetloba ujame vsak intimni detail, se popolnoma ponudila očesu fotoaparata. Bilo je povabilo, surovo in očitno.

Padla sva v ritem tega. Tista ideja o “fotografskem seksu”? To sva živela. Vsak posnetek je bil globok sunek, vsaka nova poza lačna premik teles. Fotoaparat je ujel vse: njen oster vdih, trenutek, ko se je njen hladen modelarski pogled stopil v čisto, obupno potrebo.

To je drugačna nagota. Slikaš s svetlobo in se osredotočaš s celim telesom. In ko sem se zagrebel globoko vanjo, medtem ko so zadnji sončni žarki pozlačili njeno kožo in je ocean bučal… ta občutek je v meni vtisnjen, trajen.

Nekatere ženske so rojene, da ukazujejo trenutku. Ni le imela sceno. Imela je mene, imela je mojo lečo in sončni zahod je bil videti kot njen uvod.